VLOŽEN TRUD JE BIL POPLAČAN Z ZLATO MEDALJO

Tristan Romih, ki je na nedavnem mednarodnem tekmovanju v okviru združenja AEHT dosegel odlično zlato medaljo v disciplini restavracijske postrežbe (Restaurant Service), je bil že na mnogih strokovnih tekmovanjih v Sloveniji, a še nikoli na tako zahtevnem mednarodnem tekmovanju v tujini. Kako je to nepozabno izkušnjo doživljal, si preberite v naslednjem zapisu.

Kdo vas je pozval na tekmovanje (katero disciplino) in zakaj ste se odločili sodelovati?

Bil sem v avtu, ko sem prejel klic iz neznane številke; bila je gospa Mojca Polak. Povedala mi je, da se v novembru odvija tekmovanje AEHT, v Estoniji in da so se skupaj s kolegi odločili, da bi jaz lahko zastopal šolo na tekmovanju iz strežbe – restaurant service. Že v naslednjem klicu mi je mentor g. Tadej Ljubec podrobneje predstavil zadevo in takoj sem bil navdušen. Predvsem zato, ker gre za res vrhunsko tekmovanje na profesionalni evropski ravni.

Kako ste se pripravljali na tekmovanje?

Na tekmovanje sem/smo se začel/i pripravljati v mesecu oktobru, mesec pred tekmovanjem. Zaradi moje prakse sem določene stvari že vedel, zato smo se fokusirali na bolj ”zakomplicirane” naloge. To so predvsem naloge, ki so zahtevale pripravo jedi pred gostom.

Ste že kdaj sodelovali na podobnem tekmovanju? Opišite ga.

Bil sem že na mnogih tekmovanjih, vendar še nikoli izven Slovenije, in težko se katero primerja s tekmovanjem AEHT.

Kdo je bil v vaši ekipi v Talinu in kako sta sodelovala?

Žreb je odločil, da sem bil v ekipi z mlado (17 let) Belgijko. Sprva sem se malce ustrašil glede njenega znanja iz strežbe in angleščine. Zelo kmalu sem ugotovil, da sporazumevanje ne bo delalo preglavic in tudi njeno znanje iz strežbe ni bilo slabo. Všeč mi je bilo, ker se je bila pripravljena naučiti stvari, ki sem jih vedel jaz, in kar nama je posledično prineslo tudi 1. mesto. Seveda je vmes prišlo tudi do kakšnega nesporazuma, a z mirnimi živci in pravimi besedami se vse reši.

Je bilo tekmovanje intenzivno? Zakaj?

Tekmovanje je bilo precej intenzivno. 24 tekmovalcev oziroma 12 skupin, vsi polni znanja in izkušenj. Samo čakali smo na napake drugih in se spraševali ”kje sem lahko boljši od ostalih?”, ”kaj lahko narediva, da bova drugačna, da bova izstopala?”. Slabe krvi med nami ni bilo, bili smo zelo prijazni drug do drugega, vendar smo za nasmehom vsi mislili isto. Drugi dan tekmovanja je bil še posebej intenziven. Ker sva bila s kolegico zadnja med nastopajočimi skupinami, sva morala v učilnici čakati 6 ur, brez hrane, kave, telefona … samo vodo smo dobili. Naslednji dan, ko pa sva tekmovala prva, se je že spremenilo, v učilnici so tekmovalce čakali rogljički, kava … samo telefone so morali oddati. Ni šlo samo za tekmovanje v strežbi, zraven je bilo še precej večje tekmovanje živcev.

Kaj bi označili kot največji izziv tekmovanja?

Mislim da govorim za vse, če rečem, da je bil največji izziv spoznati svojega sotekmovalca in se z njem spoprijateljiti. Z prvim vtisom bi že lahko pokvaril celotno tekmovanje. Zelo moraš biti previden, kaj rečeš, da te ne bi narobe razumeli. Uskladiti moraš urnike, sodelovati tako, da nihče ne prevladuje. Drugje po svetu imajo drugačne načine dela, tudi to je treba nekako uskladiti, da je za oba prav. Tukaj mislim, da se je zgodilo veliko zapletov.

Bi tekmovanje priporočali ostalim študentom in zakaj?

Definitivno! Takšno tekmovanje je nepozabna izkušnja, ki si jo vsak zapomni. Preden sem šel v Estonijo, sem si mislil in govoril ”to bo težko tekmovanje, potrudi se po najboljših močeh, izkušnja je torta, medalja pa samo češnja na torti”.

Kaj menite, da je bil največji doprinos tekmovanja in kako si ga boste zapomnili?

Največji doprinos tekmovanja je definitivno znanje in spretnost. Zapomnil pa si bom predvsem to, da se trud poplača. Takšen uspeh je nekaj, kar te žene in žene. Samo nebo je meja.